|
KOMUR POKLONIM ŽIVLJENJE, POKLONIM SMRT
Jutra so sveža in noči temne,
tvoje telo je kot sredica kruha.
Moj jezik se izgublja,
moj namišljeni mladenič.
Jočem in tvoje telo je krhko.
Lahko uničujem le sebe,
pod težo mojih solz bi se zdrobil.
Torej te ne bom utrgal kot cvet,
pustil te bom rasti,
božal te bom, ko bo pihal neprijazen veter,
tvoja lepota in pokončnost bosta moj studenec,
dvignil se bom iz blata in zažarel, ogrel te bom,
ti nudil zavetje pred težo sveta,
ki te bo hotel samo zase.
Nekoč boš odrastel,
takrat bom jaz postal dim,
zvečer boš opazoval obzorja,
minilo bo veliko časa,
bogatejši boš za tisočero barv,
ostrejši za nešteto bolečin,
miren boš kot marmor v toplem zatonu,
odseval boš nebo.
|